Sporočilo, da jo že čaka, jo je še dodatno vznemirilo. Kot pred vsakim snidenjem doslej, je bila tudi to jutro v napetem pričakovanju… Pohitel je, čaka jo. Na voljo ima le par minutk, da preklopi glavo iz obveznosti nanj, ampak bo šlo, do sedaj se je tudi preklapljanja že naučila.
Ko se zagledata se jima najprej na ustnicah nariše nasmešek, kot malemu otroku, ko ponovno odkrije svojo izgubljeno igračo. Padeta si v objem, ki pove več kot tisoč besed. Govorijo dotiki, govorijo ustnice, govorita njuni telesi, govorijo njuni pogledi. Pogrešala sta se. Vse besede se zdijo odveč.
V trenutku se ozračje ogreje in njuni telesi sta pripravljeni. Pripravljeni na povezavo dveh duš, na dotike, na poljube, na zlitje, to globoko povezavo, ki jo čutita ko sta drug ob drugem, ko besede sploh niso potrebne, ampak se dobesedno zlivata v eno. Tako sproščeno, tako domače…
Za takšne trenutke in občutke je vredno živet. Čeprav jih morda ni veliko, čeprav morda ne bodo trajali, čeprav so morda ukradeni…
Poslavljamo se od leta 2019, tudi jaz se.
V tem letu sem doživela res ogromno pomembnih in čudovitih stvari ter spoznala kar nekaj novih obrazov. Večina jih je sicer prišla le kot neka potrditev kje sem, kam grem oz. koga/česa absolutno nočem ob sebi…kdor pa je ostal, ta mi zares veliko pomeni. Hvaležna sem vesolju, da mi je poslalo na pot tako ljudi kot vse čarobne trenutke.
Ne iščite odgovorov zunaj sebe, poiščite jih v sebi …
Nedavni komentarji