Dve razlagi besede »svoboda« po SSKJ: stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi; oz. stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti, ne postavlja mej, omejitev.

Včasih sem prisiljena poslušat takšne in drugačne zgodbe ljudi, npr. kje poteka meja določenih parcel, kreganje zaradi souporabe prostorov ipd. Razumem, da je včasih potrebno skozi določene pravne postopke, ne razumem pa kreganja za te stvari in se sprašujem, ali ljudje res mislijo, da bodo odnesli kaj s seboj, ko bo prišla njihova ura? Nekateri so zelo zelo trmasti in se ne pustijo premaknit v svojem razmišljanju niti za milimeter. Kar je njihovo je njihovo in za tisto se borijo do konca, pa čeprav se morajo za to kregat s svojo družino, prijatelji, sosedi… Važno jim je, da dosežejo svoj prav.

Žalostno. Namesto, da bi pogledali vase in se vprašali kaj oni sami delajo narobe, da se konflikti sploh začnejo, kaj lahko sami naredijo, da se konflikti prenehajo. Seveda ne bodo tega storili. Pogled vase lahko zelo boli, ukvarjanje s samim seboj in s svojimi napakami še toliko bolj. Priznanje samemu sebi, da nismo takšni, za kakršne se izdajamo..o, to pa sploh boli.

Ko bi le malo več ljudi šlo za tem, da se vprašajo po namenu svojega življenja, bistvu bivanja tu…Ne. Lažje je živeti v navidezno super odnosih kjer se igrajo kdo bo koga. Da so le vsi v okvirjih. Le kaj bi se zgodilo, če bi samo pogledali čez ta svoj okvir? Bi ga prestopili in šli naprej v neznano? Ali bi se raje vrnili nazaj, ker tam kjer so je pač znano in preverjeno, čeprav neredko kdaj utesnjujoče?

Kaj bi se zgodilo če bi se opogumili in šli čez? Spoznali bi svobodo…