Z ascendentom v Kozorogu sem res kdaj tiha in zadržana, mi pa zato glava verjetno dela toliko bolj. Z Merkurjem v Škorpijonu se veliko več dogaja znotraj, v meni …
Razmišljam kako razmišljajo slavni pisatelji. Kje dobijo gradivo za pisanje? Morda iz vsakodnevnega življenja, življenja bližnjih, sestavljajo koščke na podlagi tega kar vidijo, slišijo in temu dodajo svojo domišljijo? Kakorkoli….
Že tretjič letos, in končno zadnjič, se Saturn približuje mojemu ascendentu…auč. In čeprav vem kaj naj pričakujem je tu zopet tisoč misli v eni minuti. Delam prav? Sem na pravi poti? Sem prav naredila, ko sem naredila ta ali oni korak? Kaj pa če bi pustila vse skupaj? Kaj pa če bi vztrajala? Zakaj mi je vse to sploh treba? A jaz resno to rabim? Ali se ne bi raje zadovoljila, kot mnogi drugi, z enim lahkotnim načinom življenja? Z istim vsakdanjikom? Služba, dom, kuhanje, vmes pa veliko opravljanja? Ne bi bilo dovolj? Ahh… ne, ni to zame…
Zdaj sva s Saturnom že prava prijatelja, saj me je že veliko naučil, občutek imam, da se z njim zdravim, ugotavljam kdo sem in kaj hočem. In kar mi je popolnoma jasno je to, da ne želim biti ena izmed tistih zafrustriranih žensk, ki po nekaj letih zakona vse nesrečne obstanejo (upam, da ne bom koga užalila s tem) in ne vidijo več kot ravne črte pred sabo. Niti svojega moža ne, pa čeprav jo le ta še vedno pogleda z iskricami v očeh, kljub letom, kljub kakšnemu dodatnemu kilogramu… sicer je vedno manj takih odnosov, a se jih še dobi, še se ulovi kakšen takšen pogled, če si pozoren.
In smo spet pri odnosih, seveda, cel svet se vrti okoli odnosov, takšnih in drugačnih. Vsak ima svojo energijo, ampak nekatere, tudi če ne morejo trajat, so nepozabne…kar lahko naredimo je, da se sprijaznimo in se zahvalimo vesolju za izkušnjo, brez vprašanj kaj bi bilo če (ne)bi bilo, se ozdravimo in gremo dalje, z malimi skrivnostmi zakopanimi v svojih srcih, s Saturnom ali brez…
Nedavni komentarji